V Knjižnici Pavel Golia Trebnje je prišlo do zamenjave na samem vrhu. Direktorico Mileno Bon, 48-letno Mirnčanko, je po izteku 5-letnega mandata nasledila Tanja Udovič Cuder, ki je pod njenim vodstvom tudi zapustila delovno mesto. Ker je bilo v medijih moč slišati ali brati, da je nad zaposlenimi zganjala teror, smo preverili podrobnosti.

Kdaj ste prišli na mesto direktorice Knjižnice Pavel Golia Trebnje (KPG) in koliko časa je trajal vaš mandat? 27. 12. 2004 se je začel moj petletni mandat.

Ste si želeli še ostati na mestu direktorice? Kakšni so bili vaši prvi ukrepi ob nastopu dela? Kakšen cilj ste si zastavili ob prevzemu te funkcije? Knjižnica je naredila velik korak na vseh področjih. Potrebno je bilo zagotoviti minimalne pogoje delovanja, ker je bila na vseh področjih najslabša v slovenskem merilu. Kadrovsko podhranjena, zanemarjena, neurejena, prostorsko premajhna, postavitev gradiva ni tekla po načelih stroke, ogromno gradiva nevpisanega, skladišče zametano, pisarna zakajena, zavese polite s kavo, monitor računalnika, ki sem ga nasledila od predhodnice, je bil zažgan od cigaret, kolektiv pa je bil med sabo tako sprt, da se nekateri med sabo sploh niso pogovarjali. To so delali preko mene. Moj cilj je bil, da zaposlimo ljudi, kar smo v tem obdobju uspeli in je kadrovska zasedba podvojena. Urediti pogoje dela povečali in uredili smo prostore v Trebnjem, kolikor je na danem prostoru možno, vendar je nujno zgraditi novo knjižnico na minimalno 1.600 m2. Iz 50 m2 smo na 150 m2 pridobili nove prostore za krajevno knjižnico na Mirni, enako v Mokronogu, v Šentrupertu sicer tudi na 101 m2, vendar je tudi tam potrebno pridobiti nove prostore, ker Jakijeva hiša absolutno ni primerna za knjižnično dejavnost (velika nihanja temperatur, vlaga, ... Vse to je problematično tako za zaposlene, kot za hrambo gradiva in izvajanje prireditev, kot so ure pravljic, drugih pa tako ni možno izvajati v premajhnih in nefunkcionalnih prostorih). Potem smo kandidirali na vse možne razpise in pridobili poleg občinskih še sredstva Ministrstva za kulturo in knjižnico tudi računalniško in informacijsko opremili tako zelo, da smo v marsičem že dosegli standarde, ne samo minimalne pogoje. Uspeli smo povečati sredstva za nakup gradiva in prepričati tudi nove občine, da so namensko prispevale delež za nakup gradiva in s tem smo tudi uspeli pridobiti večji delež sofinanciranja od MK. Letno smo zadnja leta kupili več kot 5.000 enot, vsega prirasta pa je bilo nad 7.000. Za vse generacije smo začeli pripravljati prireditve. Pred mojim prihodom jih je bilo 15 na leto, zadnja leta pa preko 250 in to kvalitetnih. Poskrbeli smo tudi za počitniške delavnice za šoloobvezne otroke, saj si marsikdo od staršev ne more privoščiti dopusta, otroci, predvsem tisti iz nižjih razredov, pa sami ne morejo biti doma. Povečali smo odprtost vseh enot, kar gre v dobro uporabnikom, zaposleni pa so se s tem strinjali. Nihče ni izrazil drugačnega mnenja. Sicer pa, zakaj pa je knjižnica, če ne zaradi uporabnikov, ki jo obiskujejo? Sama sebi zagotovo ni namen. Kdaj pa uporabniki največ obiskujejo knjižnico, pa je možno po urah dneva narediti dnevne izpise in preveriti, kdaj je smiselno, da je odprta. Imeli smo visoko podporo na MK. Njihovo mnenje je, da je to vzorčen primer knjižnice glede premikov in razvoja, ki ga je možno narediti v petih letih.

Koliko zaposlenih je zapustilo delovno mesto pod vašim vodstvom in zakaj, govori se namreč, da ste jih terorizirali? Ali ste čutili, da so zaposleni proti Vam? Spremembe so seveda za večino ljudi težko sprejemljive in nekateri tega ne morejo prenesti. Vendar je jasno, da kdor želi delati v nekem timu, mu mora slediti, drugače pač gre drugam. Nihče v pisni odpovedi ni navajal odhoda zaradi mene. Odšla je bodoča direktorica. Zamenjala jo je nova bibliotekarka z licenco. Ko se je spremenila zakonodaja glede licenc katalogizatorjev, niso tega dela smeli opravljati več vsi, ki so imeli opravljenih nekaj tečajev na IZUMu, ampak samo ena oseba, ki je imela licenco. Obremenitev lete je zato bila velika, vendar je bila oseba iz Ljubljane in odšla je v službo v Ljubljano. En zaposleni pa je odšel v Kambodžo. Ves čas mojega mandata pa sem seveda tako od sebe, kot od drugih zahtevala korektno opravljanje delovnih obveznosti, kulturno obnašanje in pomoč uporabnikom.

Katere občine so vas podprle in katere so bile proti vašemu novemu mandatu? Menite, da gre za druge interese, morda celo zaroto? Ste komu še posebej hvaležni za kaj? Tu so stvari različne. Župani, mislim, da so me vsi podpirali, ker so bili, kot financerji, zadovoljni z vloženim denarjem v knjižnico in koristmi, ki so jih imeli prebivalci od te dejavnosti. Mislim, da so vsi čutili, da se vedno borim tako za zaposlene kot za knjižnico. Enako je bilo tudi z oddelki za družbene dejavnosti. Edino v Šentrupertu se je zadnjega pol leta dogajalo, da je imela vodja oddelka pripombe, včasih popolnoma neutemeljene, kot je primer zavrnitve zahtevka za plače po vladni ukinitvi lete, ker je vseboval vrstico za delovno uspešnost zaposlenih, pa je bila prazna. Razloga za nasprotovanje z nezadovoljstvom zaposlenih, ki so bili mnenja, da morajo delati preveč. Kje pa se danes ne zahteva delo? Časi, ko lahko samo hodiš v službo, počasi minevajo in to bodo morali doumeti tudi strokovni delavci v knjižnici. Zarota je prav gotovo in je povezana z nitmi, ki jih nekateri posamezniki prav dobro poznajo. Nekateri strokovni delavci so izrazili, da se ne upajo glasovat zame, ker potem morajo takoj iskat službo drugje, drugi, da sicer jim nisem nikoli storila nič slabega ali hudega, ampak morajo držati z ostalimi, ker so oni delavci, jaz pa direktor. Pritisk, da so proti meni, je bil močen. Vendar, kot sem že dejala, čas bo pokazal vse dobre in slabe plati »moje vladavine in teroriziranja«. Moram pa reči, da direktorji drugih knjižnic niso mogli verjeti, da se je to zgodilo meni. Prišla sem med zadnjimi, prinesla veliko novih idej, veliko se jih je posvetovalo z mano, sprejemali so moje ideje in me lani izvolili v ožji odbor združenja slovenskih splošnih knjižnic. Marsikdo ni mogel verjeti, kako se je knjižnica v tako kratkem času razvila. Tudi moj odnos do zaposlenih so občudovali, saj so vedno slišali le pohvale o sposobnostih »mojih zaposlenih«. Čudili so se, kako se borim za njih glede položajnih dodatkov, napredovanj, izobraževanj, dodatni delovni uspešnosti, potrdil za opravljene naloge ali projekte, s katerimi pridobijo možnosti za napredovanja tako v razrede kot v nazive. Podprli so me mnogi iz domačega okolja in drugod po Sloveniji, klicali so me, ali mi napišejo kakšno izjavo, eni so to celo samoiniciativno tudi naredili. Vendar je bila večina sveta zavoda gluha za pozitivno. Kdo od članov se je najbrž tudi preko mojega trupla maščeval županu Kastelicu, katerega podporo sem imela. Zahvalila bi se tudi gospodu županu Mavru za njegovo podporo.

Kaj bi bila vaša prva naloga, če bi dobili možnost še enega mandata? Predvsem bi se borila za polno zaposlitev računovodje, ki je prav gotovo najbolj obremenjena oseba, pa še nihče ji ne more vskočiti na pomoč. Potem priprave na 60 letnico knjižnice, ki bo 11. 1. 2011 in izgradnjo nove knjižnice v Trebnjem ter novih prostorov v Šentrupertu.

Boste čez 5 let še enkrat kandidirali za delovno mesto direktorice KPG? Kje ste zdaj zaposleni in kakšne so vaše ambicije? O tem prav gotovo danes ne razmišljam. Sem človek akcije, tudi deloholik in imam rada nove izziv. KPG Trebnje sem najbrž pripeljala do visokega nivoja v slovenskem prostoru in je sedaj čas za nove delovne izzive. Da pustim sled za sabo, je znano in sem to na prejšnjih delovnih mestih dokazala, samo odziv sodelavcev in okolja ni bil na koncu nikjer tako sovražen in maščevalen, kot v domačem okolju. Stanujem namreč na Mirni in sem prava domorodka, ker sem bila tudi rojena v hiši, kjer še danes stanujem. Do konca januarja sem brezposelna oseba. 1. februarja pa začnem v NUKu na delovnem mestu nacionalnega koordinatorja za osrednje območne knjižnice v Sloveniji.

Kaj je dejansko delo knjižnic? Večina nas je "naučenih", da le izposoja knjig … Še kaj? Kje pa, veliko več. To je tretji prostor, kjer naj bi prebivalci preživljali svoj prosti čas za zadovoljevanje mnogih svojih želja, se družili, se generacije povezovale, demokratičen in brezplačen dostop do informacij, interneta, prireditev…

Koliko je zaposlenih v KPG Trebnje? Ob mojem prihodu nas je bilo 5,5, pred odhodom pa 11. Poleg redno zaposlenih pa smo v štirih letih uspeli pridobiti preko razpisov na Zavodu za zaposlovanje še 8 ljudi preko javnih del in 21 na usposabljanje na delovnem mestu. Skupaj torej še dodatnih 29 ljudi, ki so rednim 11 pomagali urediti knjižnico in izvajati dejavnosti v obsegu, ki sem jo navedla.

Koliko bi jih moralo biti zaposlenih v KPG Trebnje, več ali manj in zakaj? Po Pravilniku o minimalnih dejavnostih 12, po standardih 15,5.

Ste imeli kakšne stike s sedanjo direktorico? Kakšno je Vaše mnenje o njej? Imate morda sporočilo za novo direktorico? Morda sporočilo za uporabnike KPG? Delovno mesto v KPG Trebnje je bodoča direktorica zapustila. Mislim, da bo morala biti natančna, v vlogi je namreč navedla, da se je zaposlila v knjižnici kot bibliotekarka leta 1995, diplomirala pa je šele junija 1996. Do diplome je opravljala dela kot knjižničarka in ne bibliotekarka. Pa tudi nobenih dokazil o svojem direktorovanju ni predložila. Člani Sveta so se v glavnem strinjali, da je vloga popolna in da kandidatka ustreza in jo tudi podprli. Mnenje pravnice, ki jo je pridobil svet ustanoviteljic, govori o nepravilnostih glede postopka. In meni je pridobljeno mnenje dovolj. Svet se je odločil, zaposleni tudi. Pa naj bo tako. Želim uspešno delo in razvoj knjižnice, to je za uporabnike zelo pomembno. Živimo na področju, kjer ljudje nimajo vsega za vogalom, kot v Ljubljani. Moj cilj je bil, zagotoviti vsem uporabnikom, tako našim otrokom kot starejšim dostop do knjižničnih storitev na vseh enotah in jim nuditi usluge, ki jih v kraju nimajo: fotokopiranje, dostop do računalnika, do interneta, barvno tiskanje, vezava raznih vrst nalog, faksiranje, učenje uporabe tehnologije, iskanja po bazah podatkov, po zakonodaji…